a) D eželna uprava je ta k a , kakoršna v drugih za hodnih avstrijskih kronovinah. Deželno višo upravo ima v rokah lastni deželni p o g lav ar, k i stoluje v Celovcu; v sodniškem oziru spada Koroško pod višo deželno sodnijo v G radcu. O krajev m eševitih je 28, preiskovalnih sodnij 10 (v Celovcu, V elikovcu, V olfsbergu, St. Vidu, Spitalu, B e lja k u , v B režah, Vogličih, St. M ohorji, in v Kotočah). Glavno mesto Celovec stoji pod samo deželno upravo.
V d e ž e l n i z b o r voli Koroško 37 poslancev in sicer iz med velikih posestnikov 10, iz m est in trgov 9 , iz C e lovške kupčijske zbornice 3, in iz okrajev 14, K ršk i knezo- škof im a osebni glas. V d r ž a v n i z b o r pošilja dežela 5 poslancev.
b) D a v k i . N eposrednji davki so iznašali 1860 leta 960.741 gld. (čistih 951.325 gld .); davki od živeža (potroš- nina) 427.926 gold. (č istih ); coli 108.747 gold. (čistih) 90.391 gld.), prodaj soli je dal 10.304 gld. (čistih 8466 g ld .); prodaj tobaka 672.352 gold. (čistih 179.881 g o ld .); kolki (štemplji) so dali 122.309 gld. (čistih 109.985 g ld .); sodne in druge takse so dale 1860. leta 251.254 gld. (čistih 251.154 g ld .); loterije 70.721 gld. (čistih 36.179 gld.); pošte 188.897 gl. (čistih 13.842 g l.) ; cestnina 60.140 g l., mostnina 83.583 gl. (čistih); p u n cira n jeje dalo 1 7 0 g l.; d r ž a v n a p o s e s t v a so izdala 1860. leta samo 1547 gld. (čistih 581 gold.); ru- darija 459.703 gld. (čistih 85.972 g ld .); kovnica 635 g ld .; različnih druzih dohodkov je bilo 26.552 gold. č i s t i h d o h o d k o v je toraj dala dežela 1860. leta 2,554.895 gld. (toraj po 7 gold. na g lav o ); č i s t i h s t r o š k o v za d e želno upravo je bilo 1,218.633 gold., ostaja toraj čistih
— 45 —
1,336.262 gold., ktere je dalo Koroško na centralno all osrednjo državno upravo (po 4-02 gold. na vsako glavo).
c) G r b d e ž e l n i je razdeljen podolgoma n a dve poli. Leva polovica kaže sreberno prevornico ali poprečnico na rudečem p olji, desna pa ima tri gredoče črne leve, ki so drug vrhi drugega postavljeni, na zlatem polji.
d) D e ž e l n o i m e se nahaja najprvič v V III. sto letji in se glasi v latinskih listinah C a r a n t a n u m .
VIII. Zgodovina.
A. K o r o š k o p o d d o m a č i m i k n e z i (595—788 po Kr.) V 4. stoletji pred K rist, so si osvojili pokrajine da našnjega K oroškega T a v r i s k i , eeltski narod. V 1. sto letji (15—14 let) p red K rist, dobili so te planinske kraje R i m l j a n j e , k teri so jih združili s provincijo N o r i k u m . Konec 6. stoletja po K r. (od 1. 595) so p a prišli sem Slo venci, hotč najbrže um akniti se Avarom, kteri so jih bili tedaj nadvladali in jih hudo stiskali. Tedaj so prištevali F ran šk i k ra lji k svoji oblasti tudi N oriško, k i je bilo zarad se ljenja nem ških narodov zelo opuščeno in ki je spadalo pod oblast B avarskih vojvod. T asilo, B avarski vojvoda, dobi povelje, naj ustavi Slovane, da nebi segali dalje ali p a naj jih prim ora, da spoznajo F ran šk e k ralje za svoje oblastnike. Tasilo udari |toraj na Slovenske k ra je , zm ore Slovence in popleni in popali njih naselbine. Ko pa planejo Bavarci drugo leto (596) zopet v deželo, pobijejo jih Slovenci do enega. Po Tasilovi sm rti pridere leta 612 sin njegov in nastopnih G aribald II. spet na S lo vensko; pri A guntu otepejo ga Slovenci do dobra, udarijo n a B avarsko, k jer plenijo dokler jih vojvoda ne prežene. — Gotovo so ži veli Slovani tudi v svoji novi domovini na Koroškem pod obilnim številom domačih županov pa so pomagali Avarom, kterim so bili podložni, pleniti po sosednih deželah. T ako so se izurili v o ro ž ji; ko se je njih ljudstvo naglo po množilo, vzdignili so se združeni se severno od njih p re bivajočimi brati Cehi in Moravci zoper svoje zatiralce Avare. Ko zdrobe s pomočjo Samovo A varski jarem , pri stopijo tudi oni k veliki družini Slovanskih narodov, ki so si izvolili leta 627 S a m a za kralja. T a nova Slovanska
država podedovala je vse sovraštvo, k i je dotedaj vladalo med A vari pa m ed njih nem škim i sosedi F ra n k i, Bavarci in Longobardi. — Ko so leta 630 Slovanje poropali franške kupce, vzdigne se F ran šk i kralj D agobert in plane na Sama.
Longobardci in A lem anje hite mu na pomoč te r n a padejo od juga pod H rodobertom pokrajine koroških Slo v encev, da odvrnejo te od glavnega bojišča na severji, kam or se je obrnil sam D agobert proti Samu. Longobardci in Alemanje zmorejo Slovence in jih odvedejo mnogo mnogo v suženstvo. Bolj se je poneslo Češkim Slovanom : otepli in pokončali so do čista v tridnevni bitki Dagobertovo vojsko. Ko zvedo to Slovenci, oživi jim zopet pogum, izpode iz dežele sovražnike in pritisnejo na B avarsko do L un gava, od tam pa čez T ure do Pongava in m orda še zahodno k Izaki (E isak ). Ko ste potem m irovali obe s tr a n k i, razširili so se Slovenci po F u rla n sk e m , Tirolj- skem in Salcburškem , koder so postali večevni km etje na nem ških posestvih te r so pom agali obdelovati te malo ljudnate kraje. Po Samovi sm rti razcepila se je velika njegova oblast in narodi Slovanski pod njo združeni so si napravili lastne države. Na K oroškem bilo je m enda mnogo knezov, k i so pa bili podložni e n e m u velikem u knezu, vladarju Koroške, Štajerske, vzhodne T iroljske in m orda celo K ranjske dežele. P roti ju g u je segala ta država do F u rla n skega, k je r je bil vladar vojvoda Lupus. Ko se Lupus vpre Longobarškem u k ralju G rim aldu, pokliče ta na- nj Avare. Lupus pogine v b o ji, sin V arnefried pobegne na Koroško, G rim ald zmeni in poboga se z A vari te r si osvoji F u r lansko. L eta 680 nam eni V arnefried zopet dobiti očetovski prestol in naprosi Korošce za pom oč, k tero so mu tem raji dovolili, k e r so se nadjali, da si pridobe z upljivom na F urlan sk e reči večo obrambo proti Avarom. P a V arnefried in večina njegove pomočne vojske pade, dospevši na F u rla n sko, pod gradom Nemas. Slovenci so nekaj časa zastran tega molčali; ko je p a obhajal novi vojvoda V ektari južne kraje svoje oblasti, udari jih k akih 5000, da bi se m a ščevali, na severne končine njegovega gospodstva, utabore se pri naselbini Broksi te r žugajo od ondod stoletnemu F urlanskem u S t a r e m u M e s t u (Cividale;). Na Nadiži
_ 47
-vname se bo j ; nenadjani V ektarov prihod preplaši Sloven ce, da pobegnejo; pa km alu potem (leta 705) jih je F u r lanski vojvoda F e rd u lf tako razdražil, da so pridrli na F u rlan sk o , k je r jim je brzo F erd u lf hitel nasproti. Ko vi dijo Slovenci sovražno vojsko, utabore se na nekem strmcu. F e rd u lf naskakuje ta b o r; toda zastonj: pogine on in ves cvet F urlan sk eg a viteštva.
Vzhodni sosedje so bili Slovencem Avari. T i spla šijo leta 680—700 vse Slovane iz podonavskega N orika, na desnem bregu D onave tje do A niže, k ak o r tudi na nasprotni strani iz vsega dolnjega A vstrijskega, tako da so te dežele postale prave brezljudne puščave, te r se obrnejo leta 748 zoper K orošce, kterim je tedaj vladal B o r u t , prvi po imenu znani slovenski knez. K e r se jim ni mogel B orut sam ubran iti, zato pokliče na pomoč B avarce, k te ri so mu res pomagali odpoditi A varce, ki so pa mesto njih sami položili svoj jarem na Korošce. B avarski vojvoda T asilo, ki je poslal pomoč Borutu, bil je podložnik P ipina K ra tk e g a , in tako so prišli tudi Slovenci pod F ran šk o vlado. Borutov sin K a rat pa vnuk Hotim ir sta bila odpeljana z mnogo druzim i za poroka na B avarsko. Ko um rje leta 750 B o ru t, posadi Pipin na kneževski prestol K a r a t a in po njegovi brzi sm rti H o t i m i r j a , zavezavši si ju z vazalsko prisego. H otim ir, p o slednji vladar iz starega K oroškega knežkega rodti, um rje leta 769. Po njegovi sm rti so vstali spori in vzbudila so se sovraštva m ed narodom , najpred najbrže o vprašanji, kdo da se ima voliti na prestol, potem pa med spozno- valci k rščan ske vere pa med branitelji starih ajdovskih šeg in navad. Tasilo je bil vazal F ran šk e vlade, pa rešil se je te podložnosti ali zavisnosti; to je storilo, da so bili Slovenci zemljepisno od F ran k o v odkrojeni, da so pa prišli zato v nekako podložnost Tasilovo, ali vsaj njegovih Salc- burških škofov, k i so širili po Koroškem vero pa si tudi prizadevali pridobiti nad cerkvenim i podložniki tudi po svetno oblast. Tasilo je toraj pridrl na Koroško, posluživši se homatij, ki so razdevale po Hotim irovi sm erti deželo, ter si jo je osvojil leta 772; on je m enda tudi posadil na prestol novega kneza V l a d u h a . P a Tasilu se ni slednjič
— 48 —
po sreči izšlo prizadetje, doseči nezavisnost; K arol V eliki je zapustil, brž k ak o r je mogel, severne svoje dežele, ter zgrabivši L o n g o b ard e, podrl jim kraljestvo p a je zmogel, obvladavši še pred Furlansko, tudi T asila, ktereg a je dal posaditi v ječo, vzemši mu vse njegove dežele. T ako so prišli tudi K oroški Slovenci neposrednj e pod F ran ško oblast, s ktero je zanje nastopila doba m nogovrstnih premem b in različnih prevratov.
U p r a v a d e ž e l n a bila je ta k a v teh dobah na K o roškem , kakoršna sploh p ri tedajnih Slovanih.
Z a č e t k i k r š č a n s t v a m ed Koroškim i Slovenci izgub ljajo se očem v megleni starodavnosti. Z agotovo vemo samo to, da je prišla sem vera iz O gleja po laških in pa iz Salc- burga po nem ških duhovnih. T ako vemo, da se je spustil za Sama okoli leta 630 sv. A m a n d čez D onavo, p a da je oznanoval sv. vero tod po jugo-vzhodnem Noriku. T i za četki so p a km alu se izgubili, k a r pa ni ostrašilo vnetih duhovnov, da ne bi bili vedno nam erjali n a Slovence. V orm ski vladika R u p e r t je prišel, spreobernivši B avarskega vojvoda Teoda, po želji koroškega kneza na Slovensko, je ondi u č il, postavljal cerkve in razposadil dokaj duhovnov in m enihov po deželi. Njegov nastopnik V i t a l i s ga je po snem al in ga celd p rekosil, vneto spreobračaje Slovane. Potem ko so Grm anci podjarm ili Slovence (leta 748), p ri zadevali so si zložno B avarski vojvodi in Salcburški škofje n a vso moč, da pokristjanijo svoje podložnike, s čim ur sta sizlasti T a s i l o 11.(748—788) pa V i r g i l osla vila ime. V ir gil (um rl 785) je sproževal in vodil vse n ap rav e, k i so imele služiti za spreobrnitev Slovencev po k ra jih p red in za Turam i, zarad česar so ga tudi počastili z imenom b la govestnika (apostelja) K oroških Slovencev.
Med najstarše K oroške cerkve štejejo se Gospa Sveta, cerkev P ater jonska v T u r j i , U ndrim a itd. •— N arod se je upiral krščanstvu in je večk rat pregnal vse m isijonarje iz dežele; še-le ko so bili popolnoma pod F ranšk im jarm om , nehali so napotovati oznanjevanju sv. vere (788). N a K o roško in sosedne dežele so pošiljali posebne škofe, kterih delo je bilo, voditi duhovsko upravo in skrbeti za popolno pokrščenje ondotnih Slovencev. T ako je obšel Virgiljev
_ _ 49 —
nastopnik A r n o , ko sta mu dovolila papež in cesar (798) spreobračati noriško-panonske Slovence, najpred sam vse njiliove dežele ter je postavil pozneje nekega Teodorika za škofa v Z adravji (1. 803). Njegov nastopnik A dalram je po stavil za škofa Slovencem Otona (1. 823); za vlade nadškofa Luitpram a (836—858) je oskrboval cerkev na Koroškem šk o f Osvald. Z a mejo m ed Oglejsko in Šaleburško škofijo je ustanovil Karol VAliki 1. 810 D ravo, tako, da so odsehmal spadali Slovenci pod obe škofii. Rabili so pri službi božji
latinski jezik po obredu rim ske cerkve.
B. K o r o š k o p o d v l a d o F r a n š k i h k r a l j e v i n N e m - š k i h c e s a r j e v (788—976).
Koroško je obdržalo prišedši pod višo F ran šk o oblast svoje k n eze, k i so vladali na Koroškem in Štajerskem , k a r ga je severno od D ra v e; pa ob last, ktero so jim F ra n k i pustili, bila je komaj senca prejšnje samosvojnosti. Niso jim pa vzeli te časti nekaj zato, da so mamili z n a slovom slovenski narod, nekaj pa tudi iz lastnega d o b ič k a ; kajti taki knezi so se dali rabiti F ran šk i vladi, kako r jej je bilo drago. K ra je, k tere so posedli Slovenci pa njih sosedje in nekdanji zatiralci, A v a ri, razdelili so K arol Včliki in njegovi nastopniki na tri oblasti: n a „ V z h o d n o k r a j i n o “ (Ostm ark), iz ktere s e je napravilo pozneje nad- vojvodstvo A vstrijansko, na „ v o j v o d s t v o K o r o š k o , “ pa na „ P o m e j n o S l o v e n s k o , “ ki je obsegalo današnje K ran jsk o , del K oroškega in del Štajerskega. Vzhodna P okrajina in Koroško ste bili zedinjeni z vojvodstvom B a v arsk im , Pomejno Slovensko pa z Furlanskim . Korošci so bili podložni cesarskim nam estnikom ali vojvodom F ran- škim stolujočim na B avarskem , izmed kterih je bil prvi svak K arola Velikega Gerold, ki je pal v boji zoper Avare, vojvodstvu njegovem u podvržene (1. 799). Po G eroldu so znani t i - l e B av arsk o -F ran šk i cesarski m estoderžci ali na m estniki: G u n t r a m , A b e r i h G o t f r i e d (817—822),H il- d e r i h , G e r o l d , (827—828), R a d b o d ( 8 3 4 —844),E r n e s t (—861) pa v drugič (882—887), R u p r e ' h t (887—889). Na F urlanskem je bil m ejni grof po H enriku K a d o 1 al i , kteri si je zastonj prizadeval, da bi utrdil gospodarstvo nad južnim
— 50 —
Koroškim in H rvaškim ; k ajti uprl se mu je krepko knez Panonskih Hrvatov, Ljudevit. Po Kadolahovi sm rti nastopi B alderik (819); H rvatje se mu hrabro b ra n ijo , ko mu pa dojde pomoč iz Nemškega, zmore jih in potlači južno K o roško še v hujšo podložnost.
Tedaj so m enda F ra n k i zatrli na severnem Koroškem vlado domačih knezov. Vemo nam reč, da so postavili na mesto uprave domačih knezov, v predelu B avarskega voj vodstva med F u rlan i in A vari ali bolje med Muro in Savo, to je, na Koroškem in Štajerskem „m ejne g ro fe ,“ ki so imeli brzdati K oroške Slovence. Izm ed teh m ejnih grofov im enuje se v 9. stoletji najprvi S a l a l i o (828), h k te re m u je pribežal Privina. Zdi se, da je bival tudi slovenski knez Ingo, čegar pobožnost brezimeni Salcburčan hvali in slavi, v tem kraji slovenske dežele.
Na F urlanskem je toraj vladal, kakor smo omenili, m ejni grof B a ld e rik ; k e r se je pa v vojni z Bolgari slabo vedel, bil je odstavljen (leta 828), njegovo mejno grofovstvo pa razdeto na štiri manjše grofije: na „ F u r l a n s k o “ v poprejšnjih m ejah, na , , I s t e r s k o “ , ki je obsegalo tudi veči del pozneje Postojnske k re s ije , na „ K r a n j s k o “ od današnjih G oriških mej do Štajerskega in do rek e Save pod Ljubljano, pa na „ d o l n j e K o r o š k o “ ali „ S l o v e n s k o “, od Kolpe do Save na sedanjem K ra n j skem pa do D rave, pozneje do Mure na Štajerskem . Viši oblastnik je tu bil ces. nam estnik stolujoč na Bavarskem , kterem u so bila podvržena razun teh šterih tudi grofovstva A varsko, K o r o š k o pa L iburnijsko. Po pogoji Verdun- skem (843) dobil je izmed sinov Ludovika Pobožnega Ludo- vik vse Nemško na desni strani Rena in tako tudi vzhodna pom ejna grofovstva, k te ra je izročil sinu K arolm anu, k a kor svojemu kraljevem u nam estniku (1. 856). H repeneč po veči oblasti zapodil je ta v kratk em iz teh dežel vse mejne gro fe, ki so bili očetu udan i, p a je postavil druge na njih mesto (861). Slednjič upre se očitno očetu in sklene zvezo z Rastislavom M oravskim in z druzim i Ludovikovimi n e p rija tli; pa poboga se z očeto m , ki mu z nova podeli Koroško, Štajersko in Kranjsko. Toda nista si bila dolgo dobra; k ajti Karolmanovi zoperniki na Ludovikovem dvoru
-
51
-so kmalu razšuntali očeta na sina. Ludovik nabere toraj vojsko, razglasi, da gre nad Rastislava, obrne se pa (1. 863) na K oroško, k je r sreča v K ršk i dolini grofa G undakarja, poveljnika Karolm anove vojske, kterega spravi, obljubivši mu ces. nam estništvo po Karolmanovem padu, na svojo stran.
Ko vidi K arolm an, da ne more si drugače pomoči, uda, s e ; oče ga da zapreti in posadi na njegovo mesto za K o roškega vojvoda G undakarja. Na G undakarjevo prošnjo obdarovan je Salcburški nadškof A dalvin s posestvi na Koroškem v izplačo darov, ktero so mu K oroški m esto- držci podajati morali, ko je v deželi Božjo besedo oznanoval. P a že 1. 864 obvelja Karolmanu, da uide iz očetovega za pora pa da se u trdi v svoji prejšnji oblasti, ko ne more mu poslati Ludovik vojske nasproti, imaje drugej opravka. R azdelivšipa 1.865 z nova svojo državo, prepusti Ludovik najstaršem u sinu K arolm anu B avarsko, pokrajino Panonsko in Koroško pa vse štiri mejne grofije, ki so postale iz F u r lanskega m ejnega grofovstva, ta k o , da je povsod tod po biral pozneje Karolman vojake, ko se je vojskoval z Mo ravci. Po Kocelovi smrti se mu je poneslo združiti kos B latniške kneževine z „m ejnim Slovenskim grofovstvom .“ Ko um rje K arolm an 1. 880,, dobi brat Ludovik Bavarsko, edini nepristni sin A r n u l f pa vojvodstvo na Koroškem in na zgornjem Panonskem . — Tedaj se je prikupila Sloven cem in je obvladala tudi na Koroškem slovenska liturgija po Metodu vpeljana, ktero so pa Salcburški škofje kmalu zatrli.
A r n u l f je krepko vladal v svojih deželah. Ko po stane pozneje nem ški ali vzhodno F ran šk i k ra lj, prepusti (896) P anonske pokrajine B r a c l a v u , Slovenskemu knezu med Savo in D ravo, podelivši nam estništvo na Bavarskem in Koroškem R u d b e r t u in po njem L u i t p o l d u Nord- gavskem u, spredniku, kakor se dokazuje, sedajnega k raljev skega V itelsbaškega rodu. A rnulf um rje 1. 899 in po njem stopi na kraljevski prestol Ludovik Otrok. Tedaj so planili (leta 900 nenadom a M adžarji na vzhodno F ranško oblast, pridrsi skozi Panonsko in A vstrijsko do sredi B avarskega.
K o so se v r a č a li n a z a j, p o b ije jim n e k o lik o č e t L u it p o ld , k i je v la d a l z b o g L u d o v ik o v e m la d o s ti sp lo h vso d
- 52 —
žavo. Ko prilom astijo v drugič M adžarji na Koroško, od- pode jih srečno; oni se pa obrnejo na M oravo, razdenejo M oravsko kraljestvo in začnč zopet pleniti po Nemškem. B avarci zberd leta 907 veliko vojsko, da bi ustavili m adžar ske trum e in ne dali jim segati dalje, toda M adžarji zmo rejo jih določno v bitvi v P resb u ršk i okolici. V ti bitvi j e padel tudi Luitpold. Po njegovi sm rti postavi L udovik za vojvodo B avarske in K oroške m ejne grofije njegovega sina A r n u l f a , moža, k i s e je odlikoval po telesni in dušni krasi. V ladaje skoro samodržno v imenovanih deželah, ustanovi si A rnulf za stalni sedež B avarsko, Koroško pa dade pod upravo b ratu svojemu Bertoldu k ak o r mesto- držcu. Priznavala sta m enda za gotovo Arnulfovo nad vlado tudi grof T rungavski in pomejni grof K ranjski pa Pomejno Slovensko. O piraje se na to prostrano oblast, od- povč A rnulf k ralju K onradu I. poslušnost. K onrad (Ludo- vikov nastopnik) ga pa d vakrat prežene iz B avarskega; tretjič m ora bežati celo na Ogersko. Podvrgši se leta 921 H enriku Saškemu, vladal je še bolj sam održno nego pred.
Ko um rje, (1.937), so se uprli njegovi sinovi Otonu I., ki jih je pa zmogel, ter je posadil na Bavarsko vojvodstvo K oro
škega nam estnika B ertolda; po njegovi sm rti pa, ko je ugas nil rod L uitpoldov, lastnega b rata H e n rik a , kterem u je pridal leta 952 tudi upravo B erengarju odvzetih krajin V e ronske in Oglejske. B ertold in H enrik sta se skazala zm a govalca v bojih z M adžarji.
Z a Henrikom I. (ki je um rl 1.955) nastopi H e n r i k II. B o j e v n i k , k i se je spuntal, hotč si osvojiti cesarstvo, proti Otonu I I . ; Oton ga prem ore, mu vzame veliko voj vodstvo Bavarsko-K oroško, podeli B avarsko lastnem u vnuku, Luitpoldovem u sinu Otonu, in dä Koroško k ak o r posebno vojvodstvo H e n r i k u III. i z S a j e r j e v , sinu nekdanjega vojvoda B erto ld a, pridavši mu pozneje tudi novo „m ejno Furlansko-V eronsko grofovstvo.“
N o t r a n j a r a z m e r j a i n r e č i v t e j d o b i . D e ž e l n e m e j e . K oroško, imenovano C arantanum ali Ka- ra n ta n ia , ni šlo proti jugu dalje nego čez severne meje današnjega F urlan sk eg a in K ran jsk eg a; na zahod je segalo do sedanje P ustriške doline, na severji do reke Švarce in
— 53 —
Besnice (Piesting), na vzhod tje do P anonije: obsegalo je toraj razun sedanjega K oroškega dolnji del P u striške do line v Tiroljih, Štajersko pa kos dolnjega A vstrijskega na jugovzhod.
D e ž e l n a u r e d b a . Ko je prišlo Koroško pod upravo bavarskih nam estnikov, izgubilo j e domačo svojo uredbo in dana mu j e franško-bavarska. Dežela je bila razdeljena na kom itate (grofije), kterim so m orda služile poprejšnje županije za podlago. Izmed kom itatov so nam znani iz tega ali iz poznejšega časa. 1. T u r s k i (Lurn-